»Svoboda, o kateri smo sanjali ob ilegalnem delu in akcijah in potem po zaporih in v taborišču, je bila za nas oštevilčene trpine najbolj sveta stvar. Zanjo smo bili pripravljeni pretrpeti vse.«
»Vse pogosteje se dogaja, da moram jokati. Vsak je imel svoj dom, svojo družino. Nacisti so vse pregnali, oropali in z njimi tako kruto ravnali. Zaradi tega ne morem dojeti, da želi današnja družba vse to zakriti. Ne govorim zase. Govorim v imenu mrtvih.«
»Zrak je postajal slabši. Začele smo kričati: umrle bomo. Prosim, izpustite nas ven. Vrata so ostala zaprta. Osebje je govorilo: Zdržite! Zdržite! Vse bo v redu. Imele smo občutek, da se ne smemo premikati. Tiste, ki so stale zadaj, so si drznile kričati, spredaj pa jih je bilo strah SS-a, ki nas je naučil, da smo brezmočne in strogo kaznovane za vsako malenkost. Raje smo vse zdržale, kakor da bi bile dodatno kaznovane.«
